taga

-Mislev deka potonav vo sebesi poradi svoeto neznaeenje,kolku svetot e cuden i nepopravlivo beskrajno dosadno mesto za ziveenje. rajot,sto bese toa?! kakva e tau svetlina koja lugjeto ja baraa i zosto nemozev da se setam na nisto kolku i da se obiduvav?

licnost koja ne se sekava na svojata traga,na svojot pat,na svojata cel i na celoto svoe bitisuvanje kako kopnez od koj nemase apsolutno nikakvi nameri da se otkaze.

bolno,no vistinito site se spravuvavme na razlicen nacin so svojata sudbina i ne gi vodevme bitkite sekogas pravedno. znaevme mnogu da stradame da nanesuvame bolka,da bideme nefer sprema drugite,kako tie da mora da se potcinat na nasite zelbi i sonista. bevme zarazeni od negativnost,od sebicnost,se gusevme od podmolen strav od otfrlanje.

ne sakavme po nikoja cena da ostaneme sami,kolku samo se trudevme da ne bideme napusteni,duri i bog go molevme so seta sila da ne ne napusti,da bide sekogas so nas!

kolku baranjata rastea,rastea tolku poveke i nasite aspiracii, se zgolemuvaa nasite nadezi i tolku poveke smetavme deka zasluzuvame poveke i posilno baravme. celite ni stanuvaa se posebicni,metodite za nivno ostvaruvanje se polukavi a nacinot opravdan.

ne,nemase mesto za slabost vo nasite srca i taka pominuvaa denovite. ponekogas vo strasno samosozaluvanje i neracionalna gordost no sekogas bucno vnatre vo nas iako odnadvor tivko i so licemerna vedrina sprema nadvoresniot svet.

taga’sto bese toa?solza proleana za edna pominata mladost,za eden spomen,otkinata kako cvet od najubava gradina i frlena na zeskoto sonce da se isusi da se peplosa da se pretvori vo seno kako i sekoja obicna trevka.

da, za zal nikoj nemase pocit sprema cvekinjata,sprema nivniot opoen miris i trud da gi zadovolat setilata so svojata raznolikost.

sto bese tagata koja od den na den se povekje me izmacuvase i me pravese nesreken?!

tagata bese mojata strasna senka koja me sledese sekade kade kje se svrtev. tonev od nejzinata mok nad mojot duh koj sekojdnevno se izmacuvase niz sekjavanjeto za eden promasen zivot koj mi dade se,osven parce sreka!

megjutoa tagata ne bese samo vo mene,taa bese ednostavno nasekade,bese prisutna duri i vo sivite oblaci,nemirnite reki,tivkite vetrovi i sonceto imase sopstvena taga koga se razdeluvase od svojata sakana zemja,od svoite planini so tolku visoki vrvovi frlajki im gi poslednite nezaboravni zraci.

se imase svoj tek,svoja sopstvena taga i svoi pricini za nesreka!

 

 

avtor na tekstot: Sanja Stevceva ,14/12/2017.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s